Kave ne maram prevroče, a hkrati tudi ne prehladne. Ko je ravno pravšnja, spodbudi mojo ustvarjalnost. Tako kot odlični filmi, TV serije in vizualna umetnost. Navdih lahko najdem skoraj povsod, a največ mi ga dajo bližnji. Obožujem poglobljene pogovore, izmenjavo iskrenih mnenj in spoznavanje zanimivih ljudi (kar je še ena izmed prednosti mojega poklica).

Svoj fotoaparat uporabljam kot medij za pripovedovanje zgodb. Ko fotografiram, ne stremim le k ustvarjanju tehnično brezhibnih umetniških del. Moj stil prav tako ni samo dokumentarno-novinarski. Kar iščem, so tista najbolj pristna čustva, ki pridejo na dan ob izjemnih trenutkih. Srce je tisto, ki zares govori jezik umetnosti, zlasti pri poročni fotografiji.

Kot večni optimist skušam vedno gledati na svetlejšo plat življenja. Resnično, brezmejno in globoko obožujem svetlobo; po možnosti naravno in tisto pozno popoldansko. Vse je odvisno od izbora pravega časa. Na koncu dneva je prav čas tisti najpomembnejši in z veseljem ga v veliki meri delim s svojimi najdražjimi. Z ženo Evo, sinom Galom in hčerjo Mašo.